Ste se že kdaj vprašali, zakaj se ljudje družimo? Kaj nas vleče skupaj? Zakaj dvojina ali celo množina, ko pa je tako pogosto veliko lažje biti sam? Kaj je tisto, kar dobimo v posameznem odnosu? Kaj pričakujemo, ko gremo po službi na pivo s katerim od sotrpinov ali se še vedno nekoliko vznemirjeni pripravljamo na večerjo v prestižni restavraciji? Kaj nam v odnosih daje krila in nas dela žive, kaj pa nas ubije?

Hipohondrija je motnja, zaradi katere je človek zaskrbljen, da je tako ali drugače resno telesno bolan. Prepričan je, na primer, da ima raka, multiplo sklerozo ali kateri koli drug proces, ki ogroža njegovo življenje. Pregledi pri več specialistih in številni diagnostični postopki pa praviloma ne odkrijejo nikakršnega telesnega razloga, ki bi potrdil bolnikov strah.

Nanašalno-paranoidna pozicija je druga klinična slika, ki jo povezujem s pomanjkanjem pozitivne pozornosti. Tako imenujem držo, v kateri človek sicer nevtralne dogodke, ki niso povezani z njim, razlaga, kakor da so, in jih “vleče” nase. Ob tem si je praviloma prisiljen nevtralna dogajanja razlagati kot negativna, saj le tako lahko vzpostavi namišljeno vez. Opisani manever celotnega bitja je v večini primerov povezan z neprijetnimi občutki, vendar ga lahko prepoznamo v vlogi negativne pozornosti, ki omogoči polnjenje košar za pozornost in preživetje.

Strokovna literatura navaja, da se samopoškodbeno vedenje pojavlja predvsem pri tistih (mladih), ki težko prepoznavajo in izražajo svoja čustva ter nimajo ustreznih veščin za soočanje z napetostjo oziroma z negativnimi čustvi.