Zadnje čase se v svoji klinični praksi ne sprašujem več samo, kako človeku, ki je prišel po pomoč, odvzeti bolečino oziroma zmanjšati njegove simptome, ampak predvsem, kaj telo sporoča preko specifične motnje, kaj naj bi oba, pacient in jaz sam kot zdravnik, dojela.
Vsak izmed nas zazna stisko, kadar se podaja v nekaj novega, neznanega. Tako je tudi, kadar razmišljamo, da bi šli na psihoterapijo. Po glavi se nam vrtijo vprašanja: Kako to sploh izgleda? O čem bomo govorili? Kaj, če mi bo neprijetno? Lahko se pojavijo tudi različne zmotne predstave, kot so: psihoterapija je za nore, vsak si lahko sam dovolj pomaga, kdor rabi psihoterapevta, je šibak … ter druge.