Kadar govorimo o odvisnostih, je pogosto prva slika alkohol in druge nedovoljene droge. Šele nato si predstavljamo nekemične odvisnosti, kot so zasvojenost od ekranov, socialnih omrežji, samopoškodovanja, pornografije ali videoiger. Zasvojenost se pojavlja kakor nezavedna strategija za izhod iz situacije, kjer bi bilo soočenje z realnostjo neznosno.
Vsak izmed nas zazna stisko, kadar se podaja v nekaj novega, neznanega. Tako je tudi, kadar razmišljamo, da bi šli na psihoterapijo. Po glavi se nam vrtijo vprašanja: Kako to sploh izgleda? O čem bomo govorili? Kaj, če mi bo neprijetno? Lahko se pojavijo tudi različne zmotne predstave, kot so: psihoterapija je za nore, vsak si lahko sam dovolj pomaga, kdor rabi psihoterapevta, je šibak … ter druge.